Špela Bergant: Burning Red & Burning Blue

Fotografska razstava, Nova galerija DDT, 17. – 28. 5. 2016

Otvoritev: torek, 17. maja ob 19h

Zatvoritev: soboto, 28. maja ob 19h, s performancem DEL_F64.0 (industrial/speedcore, DE)

 

BURNING RED

Pred nami je devet fotografij, ustvarjenih pod avtorstvom mlade slovenske fotografinje Špele Bergant. Fotografije so predstavljene kot serija z nazivom Burning Red. Če to prevedemo, dobimo niz besed, ki predstavljajo izgorevanje rdeče ali rdečega, goreče rdeče ali goreča rdeča, vžgana rdeča, pekoča, goreča itn. Tok podob se začne s fotografijo, ki prikazuje goreči predmet/predmet gorenja. Postane nam jasno, da gre pri predmetu za nekaj, kar spominja na kos papirja, karton ali strani časopisa… fotografijo? Pozornejši pogled nam razkrije osebo, ki se topi v kraterju neizbežnega izginjanja. Že izgoreli portret se bo za nekaj sekund v celoti upepelil. Avtorica je neusmiljena v izrazu. Dejanje namernega sežiga ustavi le za trenutek fenomen fotografskega posnetka, ki mu dopusti pretvorbo v metafizično razsežnost. Poigravanje z ognjem nas vodi k naslednji fotografiji; portretu dekleta, katerega lasje so v plamenih. Ta fotografija se razlikuje od predhodne. Na njej lahko prepoznamo obraz, prepoznamo emocijo. V njenem pogledu lahko izberemo bolečino, trpljenje, utrujenost. Ona ne komunicira z nami. Zanjo je realnost izginila z dogodkom, rezom, njene polovično odprte oči izmučene gledajo v prazno; brez misli, brez upanja, brez prihodnosti. Zavestni beg od vsega, kar je bilo storjeno, najde odrešitev v tihem izgorevanju. Kmalu bo postala pepel. Pojavlja se misel, da je človek medij, ki fotografinjo privlači. Njen poetski, fotografski navdih se ukvarja z vidiki življenja, ne glede na to, ali je šlo a sklop nesrečnih okoliščin usode ali neenakosti v družbi. Protagonisti, glavni liki fotografij, se očitno niso sposobni ločiti od dna in splavati na površje. Morda si tega ne želijo? Morda se je lažje prepustiti in izginiti brez sledu. S to predpostavko se ukvarja avtorica. Ona se ne zadovolji z banalnimi zaključki, ljubezenskimi tragedijami ali z naključnim trpljenjem. Ona nam, skozi sledeče fotografije, sporoča, da življenje ni tako prazno in posplošeno, ali tako tragično, da ne bi dopustilo nikakršne potrditve. Mistična atmosfera, ki obdaja žensko med nosečnostjo. Plapoloč trak ovit okoli njenega golega telesa – groteskna je. Iskrivljena slika realnosti ne povzroča komične temveč zastrašujoče občutke. Atmosfera bordela usmerja k čudežu rojstva v sporedni ulici. Rasterasta struktura kože govori o starosti in ne o nečem, kar je na robu drugega življenja. Avtorica ustvarja okvire, k katerih razpravlja o razlogih za obstoj, ki se prepletajo z razsežnostjo intime in spolnosti. Vse skupaj povezuje fotografija golega moškega. Moški akt leži na dveh stolih v salonu za branje ali v dnevni sobi. Obdan je s knjižnimi policami, sam pa izgleda, kot eksponat. Scenirana fotografija deluje kot prikaz nekakšnega nastopa ali gledališke predstave. In tu pride do izgorjenja rdeče. V tem medsebojnem delovanju moškega in ženske, povezanemu v drami rojstva, lahko poskušamo ugledati utripanje svetlobe, ki piše svoje misli.

BURNING BLUE

Pred nami je šest fotografij različnih formatov, avtorice Špele Bergant, ki tvorijo serijo z naslovom “Burning Blue”. Te fotografije so vzročna posledica oz. povezan tok misli, ustvarjen z ozirom na niz fotografij s podobnim imenom: “Burning Red”. Povezanost vsega sestavljajo podobni element različnih vsebin. Fotografsko raziskovanje mlade umetnice sledi že preizkušenemu sistemu: ljudje kot družbene značilnosti in barve kot manifestacije občutkov. Z drastičnim kropiranjem ali bolje rečeno, rezanju kadra, obraza in telesa, fotografinja ne komunicira z optimizmom, pač pa kaže brezbrižnost, nezanimanje in duhovno odtujenost, občutek ločenosti, stanje človeka ali ljudi, ki ne delujejo interaktivno. Razmislek o naravnih ali družbenih fenomenih, kot tudi medsebojno povezovanje, ni razvidno, ne glede na to, da se telesa dotikajo. Prostor ni prepoznaven, temveč ga definirajo zgoščena telesa, ki so daleč od tega, da bi bila prežeta z veseljem do življenja ali vero v prihodnost. Ustvarjajo klavstrofobični občutek. “Oni so neznanci v svetu, ki je absurden” (A. Camus). Čustveni holokavst avtorica poskuša pogasiti z modro barvo. Barvo, ki gledalcu vrača notranji mir in zbranost, barvo potrpežljivosti in vere, barvo neba in oceana. V svojih fotografijah se avtorica namerno poigrava z modrim spektrom. Toni ustvarjajo nevidne mostove med namišljenimi in realnimi svetovi. Vseprisotna ezoteričnost v njenih fotografijah izprašuje naša poimenovanja duha ( čustvenih stanj) hkrati pa opazovalca napelje na konkretno: “Lepota je, ko po borbi, mir zavlada v nas ( E.B.) .”

flyer

Slađanko Dragojević