Tea Curk Sorta: Interakcije

Cikel 2, foto Jon Hatfull. Cikel 2, foto Jon Hatfull......

TEA CURK SORTA / INTERAKCIJE

Nova galerija DDT, 29.3. – 12.4. 2016
Otvoritev 29.3. ob 18h

INTERAKCIJE

Primorska kiparka in magistrica grafike Tea Curk Sorta je predstavnica mlajše generacije slovenskih ustvarjalk, ki je aktivno prisotna na domačem likovnem prizorišču od leta 2006. V zadnjih letih se posveča predvsem kiparstvu, vendar je tokratno razstavo zasnovala kot preplet žičnih kipov* in izbranih grafik, ki jih s skulpturami povezuje tematika. V središču njenega zanimanja je raziskovanje stilizirane forme ženskega telesa ter različnih razmerij in interakcij med posameznimi figurami, ki so še posebej izpostavljene v kiparskih instalacijah.

Razstavljena grafična dela so nekoliko starejšega datuma (2008), saj jih je avtorica ustvarila v času magistrskega študija grafike na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Njihov skupni imenovalec je abstrahirano žensko telo, preoblikovano v vzdolžno, izčiščeno formo, ki ima na slikovni ploskvi tudi ključno strukturno vlogo. Avtorica namreč nanaša podobe teles na slikovno podlago v več barvnih slojih, s čimer ustvari občutek globine in svojevrstnega ritma. Po drugi strani pa dajejo figure, ki so prikazane v praznem, povsem nedefiniranem prostoru, vtis, da proučuje predvsem odnose med delno prekrivajočimi se telesi.

Obravnava razmerij med različnimi telesi v galerijskem prostoru – med kipom in gledalcem, kipom in prostorom ter med posameznimi kipi – je seveda še bolj izpostavljena v njenih žičnih instalacijah. Prvo, zaključeno serijo Plesalk (2012),  upodobljenih v lahkotnih in elegantnih plesnih gibih, je ustvarila iz reciklirane žice. Viseči kipi učinkujejo kot nekakšne prostorske risbe, ki zavzamejo galerijski prostor v celoti, a ne zgolj s svojo fizično prezenco, ampak tudi s senčnimi obrisi, ki jih svetloba zariše na galerijske stene. Pomembno vlogo v instalaciji pa ima tudi gledalec, ki se lahko mobilnim skulpturam povsem približa: s tem sproži njihovo gibanje in pripomore k preoblikovanju senčnih risb na stenah.

V nasprotju z eteričnimi plesalkami, ki poudarjajo idejo plesa in breztežnosti, izražajo celopostavne Ženske (2014-2015) avtoričin odnos do širšega okolja. Gledalec dojame tridimenzionalne kipe kot telesne lupine brez kože, ki s praznino volumna in prekrižanimi rokami na prsih ponazarjajo odtujenost človeka v današnjem svetu. Figure delujejo nekoliko zamaknjeno, odsotno, vendar njihova prostorska postavitev priča, da so medsebojno povezane. Istočasno pa s kipi, ki so premišljeno razporejeni po celi površini galerijskega prostora, vzpostavi odnos tudi gledalec, saj si mora sam utreti pot med njimi – tako kot v vsakdanjem življenju.

Očitno je, da želi kiparka s postavitvijo figur v prostor naglasiti odnos posameznika do širše skupnosti. V delu odpira zlasti vprašanja, ki so povezana z vlogo ženske v današnji, zgolj navidezno liberalni družbi, ki je v resnici še vedno (ali vedno bolj) konservativna, saj stigmatizira drugačnost. Kiparska instalacija pravzaprav omogoča gledalcu različne interpretacije: žične figure, ki jasno definirajo le formo telesa v različnih pozah, si namreč lahko razlagamo kot povsem vsakdanje ženske, upodobljene v različnih psihičnih stanjih, ali morda kot skupino žensk drugih kultur in veroizpovedi.

Nasprotje med individualizmom posameznika in družbo je še bolj poudarjeno v avtoričini zadnji instalaciji z naslovom Rojenje (2015-2016), ki jo vsakokrat formalno prilagodi obliki in velikosti galerije. Visečo kompozicijo sestavlja več sto majhnih ženskih figuric, ki so v primerjavi z Ženskami upodobljene z enostavnimi, a bistvenimi potezami (saj so bile sprva mišljene kot skice za večje skulpture). Zdi se, da kiparka išče čisto, idealno linijo, s katero želi ponazoriti en sam, pogosto plesni gib, občutek ali razpoloženje, zaradi česar figure delujejo izjemno lahkotno in sproščeno. Kljub poudarjeni individualnosti pa drobceni liki dobijo svoj pravi pomen šele v večji kompoziciji, ki od daleč vzbuja videz homogene skupine.

Če je bil izbor žice kot kiparskega medija v delu Tee Curk Sorta sprva povezan z reciklažo in ekonomskim vidikom ustvarjanja, postaja v zadnjem času material, ki ji omogoča izražanje njenih osebnih misli o svetu, v katerem živi. Izhodišče njenih del je edinstven posameznik, ki je neločljivo vpet v življenje skupnosti. Avtorica se namreč zaveda, da lahko le skupaj ustvarimo boljšo družbo.

Nataša Kovšca, kustosinja razstave

* Poleg žičnih kipov, s katerimi se predstavlja na pričujoči razstavi, ustvarja glinene skulpture malega formata. Leta 2008 je oblikovala serijo Pevk, stiliziranih figur, ki dajejo vtis, da pojejo. Istega leta je nastal sklop Adam in Eva, v katerem je raziskovala odnos med moškim in žensko. Zadnja dva cikla Ženske s krili (2010-2013) in Vsakdanjosti (2014-2015) sestavljajo poenostavljene ženske figure, odete v dolga, predimenzionirana “okrogla” krila, ki zaznamujejo plodnost.

Biografija

SAMOSTOJNE RAZSTAVE:

2001

Ena + 1 =3“, Hiša kulture, Pivka (SI)

2006

Do tja in nazaj“, Lična hiša, Ajdovščina (SI)

2008

Tea Curk – mala plastika, Sonja Makuc – grafike” (s Sonjo Makuc), Galerija Ars. Gorica/Gorizia (IT)

2012

Moja krila segajo do tal“, Galerija Tir, Mostovna, Nova Gorica (SI)

2013

Transfiguracije” (s Simaom Besso), Center sonoričnih umetnosti  Vodnikova domačija, Ljubljana (SI)

2015

Vsakdanjosti“, Pilonova galerija Ajdovščina, Ajdovščina (SI)

Eterične plesalke“, Mala dvorana, Center kulture Španski borci, Ljubljana (SI)

Skice“, Galerija COW², Ajdovščina (SI)

Sedem“, Velika galerija Ivana Varla, Kosovelov dom, Sežana (SI)

Kiparska razstava Tea Curk Sorta“, Galerija Lera, Piran (SI)