NOVA GALERIJA GOSTUJE: GENERACIJE / GALERIJA VELENJE

SPLET

Telo kot medij: Špela Pavli, Vesna Lenić Kreže, “johnsmith”

Otvoritev v četrtek 11. decembra ob 19. uri v galeriji Velenje.

Razstava bo na ogled do 31. januarja 2015.

Umetnost razumemo kot pojav, ki nedvomno sodi v “družbeno nadstavbo”, in je nujno interaktivno povezana z drugimi nazorskimi sistemi in instituticijami. Vizualna percepcija sodobnosti vključuje v svoj izraz tudi sociološko – antropološke raziskave o stanju na področju celotne bivanjske problematike sodobnega življenja in človeka kot enote. Hitrost sprememb, ki nam jih narekuje tehnološki razvoj, nujno vpliva tudi na ekonomske premike, globalizacijo, neustavljiv in na prvi pogled kaotičen razvoj porabniške kulture novomedijske družbe. Vsi ti vidiki razvoja vsebujejo označevalce stratificiranega sveta, del katerega je tudi današnja vizualna produkcija, ki je ravno tako podvržena spremembam. Ti aspekti so tudi vključeni v vizualne prakse, znotraj polja katerega problematizirajo ustvarjalci “johnsmitha”, Špela Pavli in Vesna Lenič Kreže. Sodobna vizualna produkcija se ukvarja z mapiranjem, dokumentiranjem, analiziranjem odnosov znotraj naše civilizacije. Za prezentacijo uporablja tehnične dosežke ne samo iz polja analognega, ampak tudi digitalnega. V tokratnih prezentacijah omenjeni avtorji za svoj vizualni izraz izkoristijo človeško telo. Vendar vsak na svoj svojstven način. V eni izmed svojih razprav Michael Foucault vzpostavi problematiko telesa in telesnih praks. Postavi tezo, da naravno telo ne obstaja, da so njegove biološke lastnosti družbeno sproducirane v znanstvenem in ideološkem diskurzu. Telo je označil kot neke vrste “tabulo raso”, nepopisan list, na katarega se vpisujejo družbne prakse. V svojih kasnejših delih, v eseju o analizi moči in bio moči, piše tudi o razvoju tehnološke znanosti, ob kateri ne smemo zanemariti biološke. Gre torej za prakse, ki se zdijo samoumevne, s katerimi se telo normalizira in disciplinira ter tako postane orodje družbene reprodukcije. Skratka telo je označil kot družbeni artefakt. S tem pa telo, kot biološka entiteta izgubi na svoji primarni vrednosti. Telo, kot pomembni naravni in družbeni konstrukt, je bil vedno točka diskurza, v kateri se srečujejo različne sodobne družbene teorije. V delih “johnsmitha”, Špele Pavli in Vesne Lenić Kreže pa ni pomembno samo telo, ampak predvsem to kar telo v danem performansu oziroma aktu predstavlja. Torej razmišljati je potrebno kaj to telo, ki je na tak način izpostavljeno predstavlja.

Elektronska podoba zarodka, nerojenega otroka. Tabula rasa. Niti še ne rojenega, a že izpostavljenega. Telo kot prikaz skupka digitalnih kod, manipulirano še preden je rojeno, ali bolje rečeno ustvarjeno. Koncept telesa danes percepiramo tudi kot računalniško generirano podobo. S tem se ukvarja Špela Pavli v video instalaciji Neobarok. Vse človekove skrivnosti se z razvojem biološke znanosti, fotograifje in filma razkrivajo in postajajo javne. Esenca tako postane vizualna podoba. Nevidno se premakne v vidno. V današnjem obdobju intermedijske vizualne produkcije imamo možnost prezentacij podob in podatkov, ki jih vizualiziramo s pomočjo softvera in hardvera, in v sekundi ponudimo vidnemu aparatu-ekranu. Princip telesa v zahodni umetnosti je danes s pomočjo tehnologije zreducirano na golo formo, votlo okorelo telo.

Vesna Lenić Kreže s performavnim aktom, ki je del projekta Fragments from the purgatory predstavlja podobo sveta, ki ga kot fizičnega ni več. Video dokument performansa služi kot opomin na nekaj, kar je nekoč bilo. Vsebinski zapis video dokumentacije nekega stanja, utemeljenega na ambientalni podobi, izhajajoč iz osebne izkušnje. Telo ni zgolj prizorišče vsebine, marveč medij, skozi katerega se odraža časovno oddaljena izkušnja določenega dela sveta v določen trenutku. Njeno telo kot transfer, preko katerega gledalci razkrivamo ostanke svoje empatičnosti. Telo ni prikazano kot predmet, marveč kot nekakšna mirujoča podoba preteklega časa, alegorija pretekle osebne izkušnje. Vsem nam v opozorilo in razmislek. Skratka Vesnino delo se ukvarja s pojmovanjem telesa kot platforme duševnega ali družbenega. Povsem drugače pa se telesa loti japonski medijski umetnik “johnsmith”, ki v performansu Električni glas gledalca vodi skozi kompleksen preplet tehnoloških vmesnikov vpetih v njegovo telo. Telo nam predstavi kot novo bioelektronsko operativno entiteto. Projekt zahteva razmislek o telesu, zmožnemu integriranja z novimi tehnologijami, ki postaja himera med mehanskim in organskim. Tukaj, zdaj pred nami! Telo je podvrženo različnim zunanjim vhodnim signalom, končnih meja telesnosti ni več. “johnsmith” svojo notranjo telesno energijo pospešuje in spreminja v svetlobne in zvočne signale. Telo danes razumemo kot obliko, ki jo je mogoče upravljati in modificirati. Razmišljajte o telesu, ki mu bodo v prihodnosti eksistenco pogojevali elektronski vmesniki.

Živimo v času prekomerne komercializacije urbanega in zasebnega prostora, agresivnosti globalizacijskih procesov in medijske manipulacije. Vizualna produkcija kot refleksija nujno odraža odnos do družbe ter človeka kot pomemnbega člena te družbe. Ta refleksija je nujno emocionalna, sentimentalna in afektirana. Generacija vizualnih producentov predstavljenih v pričujočem besedilu interpretira in razume eksploatacijo telesa na začetku 21. stoletja zelo individualno. Že Merlau-Ponty je opisal človekovo izkušnjo in modalitete, znotraj katerih se srečujemo z realnim svetom, kot neizogibno povezane s telesom. Pa vendar podobe so nesmrtne, telesa pa minljiva.

Mag. Maša Jazbec