Slavica Isovska / Mons Veneris

Vabljeni na odprtje razstave Mons Veneris, ki bo v petek, 18. novembra ob 18. uri v Novi galeriji DDT.

Razstava bo na ogled od 18. novembra do 2. decembra 2016.

MONS VENERIS

mons-veneris-4-1

Slavica Isovska v svojem ciklu fotografij MonsVeneris izpostavlja žensko telo. Na fotografijah se izmenjuje kompozicija dveh teles. Prvo, v ospredju, ki samozavestno kaže svojo popolno izklesanost in drugo, v ozadju, z brazdami časa, ki opravlja ponavljajoče se gibe vstajanja in leganja v posteljo. Ponavljajoči se prizor v ozadju gole ženske in kovinske postelje, kakršne smo vajeni videti v bolnicah ali zaporih, zada konflikten kontrast perfektnemu telesu v ospredju. Njene repetitivne kretnje pa rišejo brezizhodnost in negotovost. Ta ženska je ujeta v svojem, družbi nepopolnem, telesu in vezana na hladno kovinsko posteljo, kot da je bolna, kot da potrebuje nego, neodločena in nesamozavestna. Nasprotno se fantomska lepotica navidezno približuje in oddaljuje, premika skozi brezzračen prostor, kot prikazen ujeti ženski, njeno nasprotje, morda njene sanje, njen ideal. Prekrivajoči se posnetki lahko asociirajo na spomine ali pa sanje. Ponavljajoči se prizori navdajajo z nenavadno grozo in vprašanji: »Je naša nepopolnost ujetnica družbene težnje po perfekciji? Je ujetnica željna popolnega telesa ali pa je nepopolnost spomin tega čudovitega telesa v prvem planu?«

Isovska v svojem delu ne izpostavlja le vprašanje telesnosti, temveč približa notranja doživljanja ženske, izpostavljene zahtevam današnje družbe. Tako fotografij ne gledamo s perspektive kritike podružbljanja ženskega telesa, ampak empatično spremljamo njeno blaznenje zaradi svojih zunanjih kvazi napak. Ossip Brik v svojem eseju Kar oko ne vidi pravi, da naloga filma in kamere ni imitirati človeško oko, temveč videti in zapisati tisto kar človeško oko običajno ne vidi. Film in fotografsko oko nam lahko pokažetareči iz nepričakovanih zornih kotov in nenavadnih postavitev. Te možnostibimorali izkoristiti.

Isovska v svojem delu uspešno prepleta dve umetniški zvrsti, gibljivo sliko in skulpturo, ter ju združuje v sekvencah fotografij in sicer z načinom prekrivanja slik.Umetniški deli sta avtorici dali zagon za nastanek novega. Vsak medij izražanja nalaga svoje omejitve umetniku, tako je Isovskapostavlja v nov kontekst skulpturo Ameriškega umetnika JohnaDeAndrea in projekcijo dveh Portugalskih videastovJoaoa Maria Gusmaoa ter PedraPaiva, ki ju med seboj kolažira in tako uporabi za svojo lastno izpoved. Močna zgodba izražena s senzibilnim občutkom za kompozicijo in mehkimi barvami pa toliko bolj pritegnejo oko k raziskovanju skrivnostnega prostora intime.

         MgA. Jasna Klančišar