Boris Beja / Naslednja postaja

Vljudno vabljeni na ogled razstave Naslednja postaja pod vodstvom umetnika Borisa Beje, ki bo v četrtek, 17. novembra ob 19. uri v Novi galeriji Delavskega doma Trbovlje.

 

Naslednja postaja

Dela na razstavi Naslednja postaja v nizu ustvarjanja kiparja Borisa Beje nadaljujejo premišljevanje o vzorcih. Podobe, risbe, objekti in video so nastali na podlagi zaznavanja in delovanja v kontekstu širšega družbenega dogajanja, ki ga je ustvarilo kolektivno telo – ljudje.

Delo je uvid in hkrati odgovor na begunsko problematiko, v kateri je sam avtor sodeloval kot prostovoljec v zbirnem centru na meji s Hrvaško. Naslednja postaja je bil prostor, ki je bil odmerjen, določen, omejen in ograjen. Beli šotori z izrazito tranzitno konotacijo, v katerih so prostovoljci zlagali odeje, so postajali »kraj« oziroma prostor umetniškega dela, v katerih je rutinska akcija – pospravljanje odej – postala komunikacijski element med prostovoljci in migranti. Zložene odeje, ki so čakale na nove uporabnike, so v beli kocki podobnih prostorih postale socialne skulpture. Šlo je za začasne tvorbe, ki so vsak dan s prinašanjem, zlaganjem, razlaganjem in postiljanjem spreminjale svojo formo in bile rezultat spontanega dela. Objekti, ki bi jih lahko imenovali tudi situacije, s svojo individualnostjo in začasnostjo, nedefinirani v odnosu do prostorske in časovne danosti, premišljujejo tudi modele sodelovanja; različne poglede na funkcijo javnega. Ta se je ob meji predstavljal kot Naslednja postaja, medprostor, liminalno območje, skorajda ne-kraj.

Ne-kraj so podčrtale še jezikovne ovire. Besede, natisnjene na belih listih, naključno postavljene na stene šotora, so bile za avtorja s svojo ornamentalno abstraktnostjo, z neberljivostjo in »omejitvami« v razumevanju, zgolj podobe. V prevodu so opozarjale na agresivnost policije, države, in lokalne skupnosti, torej institucij. Jezik kot orodje razumevanja oz. komuniciranja in s tem tudi premagovanja strahu, je Beja z naključno izbrano besedo oblikoval v vzorec in odtisnil na odeje iz zbirnega centra. Vzorec se ponavlja tudi na foliji, kjer je avtor v razstavnem prostoru z uporabo odbleska ustvaril posebno situacijo prehajanja. Uporabnik, gledalec z branjem socialne skulpture na nek način le-to tudi soustvarja, ves čas dograjuje in razbija, temu sledimo v videu, v katerem avtor ponavlja gesto zlaganja in razlaganja odej na katere je odtisnil vzorec. V nezmožnosti sporazumevanja z jezikom, so prostovoljci z gradnjo socialnih skulptur ustvarjali vzorce in nove skupnosti medčloveškega in večkulturnega (so)bivanja ter neverbalnega sporazumevanja.